Povest o moči: Carlos Castaneda
nauki: Don Huan, Don Genaro

Bojevnik išče brezgrajnost v svojih očeh in reče temu skromnost.

Bojevnik je vezan le nase.

Skromnost – da si brezmadežen v dejanjih in čustvih.

Če je komu namenjeno, da bo v čemerkoli uspel, potem mora uspeh priti polagoma, z veliko truda, toda brez pretresov ali obsedenosti.

Sprehod; gledaš v točko tik nad obzorjem, ne da bi izostril pogled; lahko vidiš vse pred seboj v kotu 180°; vaja za pretrganje notranjega dvogovora. …notranji dvogovor nas ozemljuje.

Stvari so resnične šele takrat, ko se naučiš strinjati se z njihovo resničnostjo.

Te je strah? – ker predstavljam bojevnikovo svobodo.

Bojevnik lahko sprevidi šele takrat, ko je zmožen zaustaviti svoj notranji dvogovor.

Bojevnik se ima tako rekoč že za mrtvega, zato tudi nima česa zgubiti; najhujše se mu je že zgodilo, zato je lahko miren in bister.

Sleherna misel, ki jo zadržimo v stanju mirovanja, je že toliko kot ukaz, saj ni drugih misli, ki bi tekmovale z njo.

"Barva" je le sij različnih jakosti (barva ljudi-gobastih likov).

48 je število vračev – za vračarjenje, vedeževanje.

Dvojnik ima moč in ga vrač rabi, da lahko izpelje dejanje; vrač se lahko podvoji, a noben vrač ne ve, kje je njegov dvojnik. Med dejanjem nima pojma o podvojenosti.

Fluidni bojevnik, sveta ne umeva več v časovnem zaporedju, in ne svet ne on sam mu nista cilj. Postal je svetlobno bitje v svetlobnem svetu.

Če vse naše izkustvo o svetu zgolj spominjanje, ni noro predpostaviti, da je vrač lahko na dveh krajih hkrati.

Otipljivost in telesnost … so spomini.

Dovolj mračen za dobrega vrača, a preveč za vedca.

… da se uničujočo moči sveta vračev lahko upiraš le tako, da se mu smejiš.

Bojevniki zidove preskakujejo, nikakor ne rušijo.

Bojevnik dela, kot da se nikdar ni nič zgodilo, ker ničemur ne verjame, hkrati pa vse sprejema takšno, kot je; sprejema, ne da bi zares sprejel, in se za nič ne meni, ne da bi pri tem karkoli prezrl.

Utrjevati se je v prepričanju, da bojevnik ne potrebuje ničesar.

Biti bojevnik je izkustvo izkustva.

Vsi mi, svetlobna bitja, imamo dvojnika; bojevnik se samo nauči, da se tega zaveda.

Ravno zaradi ovir je dostop do zavesti tako izjemen izziv.

Navaden, vase zaverovan - ki bi rad vzbujal občudovanje ali usmiljenje.

Bojevnik je v rokah (duhovnih) moči in edina njegova svoboda je, da se odloči za brezgrajno življenje.

V tebi je tudi (razumu nasprotna) sila, ki ne bo dovolila, da bi oznanjal lažna zmagoslavja ali poteze.

Dvojnik je zavest o tem, da smo svetlobna bitja; ki se odloča za nevsiljivost in blagost.

Vedec ima popoln nadzor, ne da bi karkoli nadzoroval.

Dvojnik se začne v sanjanju – je sen; ko se prvič zavemo, da smo svetlobna bitja.

Ko se naučiš sanjati dvojnika spoznaš, da je dvojnik tisti, ki sanja tebe.

"Volja" – nekaka sila, ki izvira iz območja okoli popka.

Ni razum tisti, ki prepoznava zaveznika, temveč telo; vsota vseh zaznav, shranjenih v telesu je zaveznik. Zmagoslavje vedca je, da to dvoje (razum in telo) spet združi.

Ko se bojevnik nauči ustaviti dvogovor, postane mogoče prav vse.

Smo občutje, in čemur pravimo naše telo je preplet svetlobnih vlaken, ki jim pravimo zavest.

Človek je najprej volja, ki je povezana z občutjem, sanjanjem in videnjem, potem šele razumom kot središčem manjšim od volje, povezano le z govorjenjem.

"Odlika" uma je v tem, da vse raz-ume.

Območje pod popkom je "volja".

"Sanjanje" ima mesto na desni strani prsnega koša, videnje na levi, pri nekaterih oba na desni strani.

Mi smo zavest; nismo predmeti – trdna telesa.

Mi svetlobna bitja se rodimo z dvema prstanoma moči a uporabljamo le enega, oklenjenega z razumom in njegovim spremljevalcem govorjenjem.

Skrivnost svetlobnih bitij, li imajo še en prstan moči – voljo, daleč bolj vseobsežno kot razum.

Bojevnik ne sme ničesar obžalovati, nad ničemer tožiti. Njegovo življenje je en sam nenehen izziv, ki po sebi niso ne dobri ne slabi. Izzivi so izzivi.

Poglavitni razloček med navadnim človekom in bojevnikom je, da bojevnik vse jemlje kot izziv, navadni človek pa kot blagoslov ali prekletstvo.

Bojevnik mora biti gibek in se prilagajati svetu okoli sebe glede na to, ali gre za svet razuma li svet volje. Najbolj kočljivo prilagajanje je, kadar bojevnik uvidi, da svet ni ne eno ne drugo, takrat je potrebno verjeti brez vere, oprijeti se vere z zavestno odločitvijo kot izraz najglobljega nagnjenja, saj "mora" verjeti.

Ni tako težko pustiti človeškemu duhu, da privre nadte in te zajame, zato pa ga je toliko težje ohranjati; to pa je nekaj, kar zna edinole bojevnik.

Bojevnik upošteva vse možnosti, šele potem se odloči, da bo verjel, kar mu veleva najgloblje nagnjenje. Brez te vere nimaš ničesar.

Verovati zna vsakdo, odločiti se za verovanje, to pa je nekaj povsem drugega. Če se odločiš za verovanje, moraš upoštevati vse, kar si doživel.

Bojevniku, pa tudi kateremukoli drugemu človeku še na misel ne bi smelo priti, da bi si želel biti kje drugje; bojevniku zato ne, ker živi v izzivu, navadnemu človeku pa zato, ker ne more vedeti, kje ga bo našla smrt.

Svet se sam sebi prilagaja.

Svet, ki ga podpira razum, iz vsega naredi dogodek, svet, ki ga podpira volje pa iz tega ustvarja dejanje moči.

Bojevnikova umetnost je dejstvo, da je nenehno fluiden, zakaj samo tako moč lahko izrabi.

Moč ti kaže, da je smrt nujna sestavina "namernega" verovanja. Samo zato, ker nas smrt zalezuje, je svet tako neznansko skrivnosten. Brez zavesti o nenehni navzočnosti smrti ni moči, ni skrivnosti.

Ti (Carlos) se vsega zavedaš le takrat, kadar misliš, da se moraš; bojevnik pa se mora zavedati vsega ob pravem času.

Tonal (izgovarja se: toh-nahl) nekakšen zaščitniški duh, ponavadi kakšna žival, ki jo dobi otrok ob rojstvu in s katero je potem v tesni zvezi vse do smrti.

Nagual (izgovarja se: nah-uahl) pa ime, ki ga dajo živali, v katero se lahko ’menda' vrači preobrazijo…

Tonal in nagual sta izključna domena vedcev.

Tonal je "družabno bitje", je varuh – zaščitnik, ki pa je večji del časa bolj stražar kot zaščitnik. Tonal je urejevalec sveta, z veličastno nalogo, da spravi kaos sveta v red. Vse kar vemo in počnemo kot ljudje je delo tonala; tako menijo vrači.

Tonal varuje nekaj neprecenljivega; naše bivanje. Je previden in ljubosumen na svoja dela in ker so njegova dela daleč najpomembnejši del našega življenja, ni nič čudnega, da se prej ali slej spremeni iz zaščitnika v stražarja. Zaščitnik je širokosrčen in razumevajoč, "stražar" pa ves čuječen, ozkosrčen in zvečine samodržec; se je tonal v nas sprevrgel v malenkostnega in gospodovalnega stražarja, namesto da bi bil širokosrčen zaščitnik.

Tonal je vse kar smo, vse za kar imamo besedo, vse kar vemo, vse kar je iz našega sveta; vse kar vidi oko. Tonal se začne z rojstvom in se konča s smrtjo. Tonal je tisto, kar dela svet; po svoje dela svet, saj je za to tukaj, da presoja, ocenjuje in pričuje.

Nagual je tisti del nas samih, ki se ga ne da opisati, ne občutiti, ne imenovati. Duh je del tonala, tudi duša, človeške misli, stanje blaženosti, nebesa, čisti um, psiha, energija, življenjska sila, nesmrtnost, življenjski princip, Bog ... Nagual je tam, kjer veje moč.

Čim postanemo (zgolj) tonal, začnemo deliti vse na dvoje, na pare, prepričani, da vidimo smisel vsega.

Spodmiki, čudni občutki so nagual.

Tonal nas sili k dejanjem.

Nagual vdira na površje, pa najsi je tonalova straža še tako prebrisana, prihaja zmeraj nepričakovano.

Naša celovitost je naravno stanje, ki ga tonal ne more docela zanikati, še zlasti v življenju bojevnika, ko celovitost postane očitna.

V življenju vrača je za ustvarjalnost zadolžen nagual. Edino bojevnik ima "pravi" tonal, povprečen človek pa kvečjemu primernega.

Bojevnik mora ves čas dajati "spominke"…

Nagual je nekakšen učinek. Tonal se začne z rojstvom in se konča s smrtjo, nagual pa se nikdar ne konča; nima mej, vidim-o njegove učinke, ne vem-o pa, kako deluje. Nagual je edini naš del, ki je zmožen ustvarjanja.

Eno izmed bojevnikovih pravil je: nikoli ne dopusti, da te karkoli prizadene, samoobvladovanje mora biti brezmadežno.

Grobo rečeno ima tonal dve strani; zunanje je trda, groba – so dejanja, dejavnost; druga stran, notranji tonal, je mehkejša, bolj občutljiva in zapletena - so odločitve in presoja. Pravi tonal: obe strani v popolnem skladju in ravnovesju.

Največji izziv bojevnika je njegov lov na moč.

Bojevnik si zastavlja vprašanja, do odgovorov pa prihaja z "videnjem", preprostimi, neokrašenimi odgovori.

Prizanesljivost je pot popuščanja, najlažja pot, ko si svet omejuješ z občutkom, da je vse preveč zate. Ne živiš kot bojevnik.

Nepisano pravilo bojevnika je, da sprejema odločitev tako pretehtano, da ga nobena njihova posledica ne more presenetiti, kaj šele, da bi izčrpavala moč. Biti bojevnik pomeni biti skromen in čuječen.

Odločitev, da vstopiš v nesrečni svet magije, bi morala pomesti z vso trdovratno zmešnjavo, ki te bega, in ti dati polet, da vse to okličeš za svoj svet.

Bojevnikovo življenje je skladje; predvsem skladje med dejanji in odločitvami, in potem skladje med tonalom in nagualom.

Prepričanje, da smo čvrsta telesa, je tonalovo maslo; smo fluidna, svetlobna bitja, narejena iz vlaken.

Tonal vlada, je pa tudi silno ranljiv; nagual pa nastopi sila redko a tedaj na smrt prestraši tonal. Bojevnik si prizadeva za ravnovesje in pušča nagualu prihajati na dan samo zato, da bi podprl tonal; da se nagual lahko pokaže le tedaj, če se krepi tonal – osebna moč.

… se nagual nikdar ne sme ozirati čez levo ramo.

Samo na en način lahko gledaš v nagual: kot da bi bil nekaj povsem vsakdanjega.

Treba je mežikati, da se izogneš uročenosti.

Eden izmed vzrokov zbeganosti in nelagodja je tudi to, da tvoj tonal noče prepustiti oči; ko se bo zgodilo, bo tvoj nagual dobil veliko bitko. Gre za to, da se moraš potruditi, da boš osvobodil oči, da prepričaš tonal, da so še drugi svetovi, ki jih lahko vidiš skozi ista okna.

Kadar si v svetu tonala, moraš biti neoporečen tonal; tedaj ni časa za razne iracionalne traparije, enako v svetu naguala ni časa za razumsko trapanje. Drugo, kaj je treba storiti, če gledaš v nagual je, da od časa do časa spremeniš perspektivo, da se izogneš uročenosti. S tem, da spremeniš položaj oči, zmeraj razbremeniš tonal.

Otok (svet) tonala je treba do čistega pomesti in ga potem čistega ohranjati, da bi se lahko spogledal z nagualom.

Nenaden strah vselej skrči tonal. Ko se skrči, bojevnik zapre prehod z one strani, kjer je na prepihu in nemudoma mora zapahniti to odprtino, da ga ne odnese, lahko ti odpihne življenje.

Bojevniki se urijo v tem, da znajo ustaviti tonalovo zmedenost, dokler niso dovolj fluidni, da lahko dopuščajo vse, ne da bi karkoli dopuščali.

Da se šepetanje naguala ugnezdi, telo potrebuje časa, veliko časa.

Počasi izgublja občutek da je pomemben, zato je tudi čedalje mlajši. Nekoč je bil (Nestor) starejši od mene, ampak potem je Učitelj nekaj naredil z njim, tako da je zdaj precej mlajši. (Spet) je naredil otroka iz njega. Preveč domišljav je bil in težak. Umrl bi, če se ne bi pomladil.

Čast je skrbeti za bojevnika.

Učitelj si nikdar ne išče učencev in nihče si uka ne more izprositi. Vselej je znamenje tisto, ki izvoli učenca.

Bojevnik usmeri pogled človeku v njegovo desno oko. S tem zaustavi njegov notranji dvogovor in odpre vrata nagualu (pogled s katerim omrtvičiš tonal in s tem usmeriš svojo voljo). Ni mogoče opisati, kaj doživlja telo, kadar prevlada nagual, pa čeprav le za hip. Pogled v desno oko ni strmenje, s tem pogledom prodreš človeku skozi oko in z vso silo zgrabiš tisto, kar je za njim. Pri tem imaš dejanski, telesen občutek, da nekaj držiš s svojo voljo. Nekaj se človeku sproži nekje pod želodcem, nekaj, kar drži smer in se da usmeriti na karkoli. Vsa skrivnost je v levem očesu. Ko bojevnik dovolj napreduje, se lahko z levim očesom oklene česarkoli. Ponavadi je bojevnikovo levo oko čudno videti, ali mu kam škili, ali je manjše oz. večje, skratka se že razlikuje od drugega.

Učitelj si od prvega dne z vsakim dejanjem prizadeva, da bi zaustavil staro dojemanje sveta; namreč, prav rade volje smo vklenjeni v pogled na svet, ki nas sili, da čutimo in ravnamo, kot da bi svet poznali do obisti. Vrači pravijo temu zaustavljanje notranjega dvogovora, edina in najpomembnejša tehnika, ki se je lahko učenec nauči.

Učenec se mora naučiti delati, ne da bi verjel v smisel svojega dela, ne da bi pričakoval nagrado zanj…

Poglavitni dejavnosti oz. tehniki, ki pospešita, da se notranji dvogovor ustavi je brisanje osebne zgodovine in "sanjanje". Da bi si človek lažje zbrisal osebno zgodovino, so v rabi še tri druge tehnike: zgubljanje občutka pomembnosti, prevzemanje odgovornosti in raba smrti kot najpripravnejša svetovalka.

Ob pretresenosti, razočaranju, prikrajšanosti je najbolj običajna reakcija gnev, ne samopomilovanje, ki je dejavno le tedaj, ko se čutiš pomembnega, ponižanega, neodgovornega in "nesmrtnega".

S pomočjo psihotropnih rastlin lažje prideš do naguala, vendar lahko prizadenejo neprecenljivo škodo; to je njihova hiba, še zlasti pri hudičevi zeli. Zaustavljajo notranji dvogovor in učenca odpeljejo naravnost v nagual.

Do resničnega sveta prideš samo tako, da nahujskaš dva različna pogleda na svet drugega zoper drugega in smukneš med njiju.

Človek mora priti do naguala, ne da bi škodoval tonalu, še zlasti pa ne svojemu telesu.

Učitelj preureja pogled na svet, saj razum, tako imenitna reč, lahko pokrije le majhno področje razumnosti, treznosti, značajnosti in telesne moči – celovitost na vajetih.

Tonal je kraj, kjer biva vse, kar je urejeno in združeno. Bitje vstopi v tonal tisti hip, ko življenjska sila poveže vsa potrebna občutja. Vse posamezne zavesti, kakor hitro življenjska sila zapusti telo, razkropijo in se vrnejo tja, od koder so prišle: v nagual. To kar počne bojevnik na potovanjih v neznano, je zelo podobno umiranju, le da se njegova množica posameznih občutij pri tem ne razkropi, temveč se le malce razmahne, ne da bi pri tem izgubila povezanost. Ob smrti pa občutja utonejo v globine in se gibljejo vsako po svoje, kot da bi nikoli ne bila povezana.

Pojasnilo vračev pravi, da ime vsak od nas središče, iz katerega lahko pričuje nagual. To središče je volja. Bojevnik si torej lahko privošči potovanje v nagual in pusti svoji množici (delcev), da se uredi in preuredi na vse mogoče načine. To, kako se bo nagual prikazal je odvisno od vsakega bojevnika, kako bo vodil urejanje in preurejanje te množice.

Človeško občutje oz. človeška oblika je prvotna in nam je nemara od vseh oblik še najbolj pri srcu. So pa še neštevilne druge oblike, ki jih lahko množica prevzame. Vrač, ki obvladuje celovitost, si lahko privzame katerokoli obliko in lahko usmerja delce svoje množice tako, da se združijo na vse mogoče načine, kar si jih more zamisliti. Življenjska sila omogoča vse te spremembe; ko se izčrpa, živa duša več ne more zbrati množice vkup. To množico imenujem mehur zaznave, zapečaten, trdno zapahnjen, in se vse do smrtne ure ne odpre. Vrači so očitno spoznali to skrivnost, in če že ne pridejo vsi do svoje celovitosti, vsaj za možnost vedo; da se da mehur odpreti edino tako, da se spustiš v nagual.

Skrivnost dvojnika je v mehurju zaznave; lahko si tu in tam na en mah.

Razum se ne more kosati s telesnim spoznanjem, da je brezimen roj občutij. Obstaja še eno zbirno središče, volja, s katero je mogoče presoditi oz. oceniti in izkoristiti neverjetne učinke naguala. Človek lahko dojame nagual z voljo, ne more pa si ga razložiti. Razum je na varnih tleh, vsi deli tonala so na njegovi strani.

Učitelj mora vedno poskrbeti za to, da se razum čuti varnega.

Sklicevanje, da obstaja nekakšno jedro, razum, je samo privid, je le zbirno središče, ogledalo, ki zrcali nekaj, kar je zunaj njega. Razum zgolj zrcali zunanji red, nič pa o njem ne ve; ne zna si ga razložiti, tako kot naguala ne. Razum lahko tonalu le pričuje; nikdar in za nič na svetu pa ga ne bo doumel ali razjasnil.

Že samo dejstvo, da mislimo in govorimo, kaže na nekakšen red, ki ga upoštevamo, ne da bi se nam sanjalo, kako to počnemo oz. kaj ta red sploh je. Smešno je sleherno upanje, da bi lahko kdaj doumeli in si razložili tisto, čemur smo priča.

Krila zaznave nas lahko poneso do najbolj skritih kotičkov naguala in na najbolj nepojmljive svetove tonala. Tonal slehernega izmed nas je samo odsev tistega neopisljivega neznanega, ki je izpolnjeno z redom; nagual slehernega izmed nas pa je kot odsev tiste neopisljive praznine, ki obsega vse, kar je.

"Sedi lepo tukaj in izključi dvogovor. Ko tule sediš, nimaš ničesar razen sile svojega življenja, ki povezuje 'tisti' roj občutij, Nemara zbereš moč, ki je potrebna, da razstreš krila svoje zaznave in poletiš v brezmejnost."

Le redki bojevniki preživijo srečanje z neznanim, pa ne zaradi težavnosti, ampak zato, ker je nagual skušnjavec brez primere in se bojevnikom, ki odpotujejo vanj, zazdi vrnitev v tonal, v svet "reda", hrupa in bolečin, vse premučna. O tem, ali naj ostanemo ali se vrnemo, odloči nekaj v nas, kar ni ne razum ne želja, temveč Volja, zato je nemogoče vnaprej vedeti, kako se bo izteklo. Če se odločiš, da se ne vrneš, izgineš, kot bi se vdrl v zemljo, če se vrneš, moraš čakati kot vsak pravi bojevnik, dokler ne opraviš vseh posebnih nalog in upravljaš s svojo celovitostjo, da je bojevnik naposled srečal moč; boš postal zaradi nje uporabe osovražen ali ljudomil?

Hrbtenica bojevnika je skromnost in učinkovitost. Bojevnik mora biti vselej pripravljen, lahko je presrečen, da mu je usojeno spoznanje, zakaj ravno njemu, da je ujetnik moči.

Toda zakon narave je tak, da se vse konča.

Življenje bojevnika temelji na ljubezni, predanosti in vdanosti njej, ki ju ljubi, ljubezen je ta svet, ta zemlja. Bojevnik se vedno radosti, saj nič ne more omajati njegove ljubezni in nenehno je v objemu svoje ljubljene zemlje, ki ga obdarja z nepojmljivimi darovi.

Samotni lajež je nočni glas človekov, govori o tem, kar ljudje čutijo.

Edino ljubezen do čudovitega bitja, ki daje zatočišče, Zemlje, lahko osvobodi bojevnikovega duha; svoboda je radost, dejavnost in sproščenost vsemu navkljub.

Somrak je razpoka med svetovoma, vrata v neznano, je preddverje.