Knjiga duhovnih zakladov (1993): Julija Pergar

Krišnamurti (1895 – 1989)

Bodite sebi Učitelj in učenec.

Oseba = persona = stvar, skozi katero prihaja zvok; oseba je torej maska, vloga, ki jo igrate.

Vse stvari, ki se mi zgodijo, so moje delo – to je karma.


Alean Watts (1915 – 1973)

Mir lahko prinesejo samo tisti, ki so sami u – mir (je) ni.

Nikakršnih tehtnih načrtov za prihodnost ne more delati nekdo, ki ni sposoben živeti v tem trenutku.

Do bojev mora priti zato, da vojske nebi izgubile kondicije, četudi omejene na lokalne konflikte v "nepomembnih" deželah.

Dojeli smo bistvo, kadar postane naš cilj to, da dosežemo brezciljnost. Nobeno delo ni dobro opravljeno, če ni samo oblika igre.

Igra obeh sil ali teženj, med sabo odvisnima je uspešna, dokler angel zmaguje, ne da bi zmagal, hudič pa izgublja, ne da bi izgubil; ker ima pozitivni pol vedno majhno prednost pred negativnim.

Aristotel: da je cilj vsake akcije kontemplacija; vedeti in biti, raje kot iskati in postati.


Trungpa (1938 - )

Prosvetljenje, ko izkusiš bivanje nepogojeno in brezčasno.

Siddhi (sanskrtsko) je magija – ukvarjanje z energijo…

Mučnost v osebnem prehodu v duhovnost; znajti se na pragu razširjanja v svet – svarilo, obenem medlo povabilo.

Kvalitete bivanja so neposrednost in preprostost.

Magija je izraz popolne nenasilnosti, obenem pa izraz absolutne energije in moči.

Občudujemo tisto, kar nam manjka!

Živali se le obnašajo…

Smo nenehno to kar smo, kjer smo.

O ničemer v naprej soditi.

Biti resničen – direktni pristop – pravi govor.

Prava disciplina je proces odrekanja; pripelje nas do popolne preprostosti. Življenje poenostavljamo (Riši)…

Prijazno in z ljubeznijo do duševnega miru.

Z jezo izgubljamo moč presoje.

Pametni sebičnež misli na druge in jim pomaga, od česar ima tudi sam koristi.

Naša filozofija je dobrohotnost.

Um naj bo jasen (v sedanjosti), brez vsakršnih konstrukcij, tak kot je; dojamete, da je um kot zrcalo, tako da se lahko katerikoli predmet oz. ideja v določenih okoliščinah pojavi kot odsev in da ima entiteta duha naravo čiste luminoznosti in vednost – držite se tega izkustvenega faktorja.

Vsa bitja (tudi žuželke) so si enaka v tem, da si želijo sreče in se hočejo izogniti trpljenju, zato moramo najti vzroke za srečo in opustiti podlago, iz katere klije trpljenje.

Moč notranje misli zatre zunanje trpljenje telesne bolezni.


Ramana Maharši (1879 – 1950)

Odkritje pravega jaza je predvsem rezultat spoznanja razlike med videzom stvari in njihovo resničnostjo.

Uresničenje jaza dosežemo, ko bo odstranjen svet / kar je videno in se uresniči Jaz, ki je tisti – ki – vidi; ko bo um, ki je vzrok vseh misli in dejanj, obmiroval.

Um je tisto, kar imenujemo subtilno telo ali dušo.

Kar se v telesu dviga kot "jaz", je um.

Kje v telesu se misel "jaz" najprej pojavi? Odkrijemo, da izvira iz srca.

Srce je mesto izvora uma.

Kdo sem? – se um povrne svojemu izvoru, misel porojena pa obmiruje. Če to prakso stalno ponavljamo, bo um razvil sposobnost, da ostane pri svojem izviru.

Ko prehaja subtilni um skozi možgane in čutila, se pojavijo groba imena in oblike; kadar ostane v srcu, imena in oblike izginjajo – bo Jaz zasijal.

Um bo obmiroval tudi s pomočjo kontroliranega dihanja, dokler bo dihanje pod kontrolo.

Dih je groba oblika uma. Vse do smrti um zadržuje dih; ko telo umrje, vzame um dih s seboj.

Usmerjen um enostavneje proučuje Jaz.

Kar zares obstaja, je samo Jaz. Jaz sam je Svet, Bog, Jaz.

Božji sili se enostavno "prepustimo".

Samega sebe lahko spoznamo le z lastnim očesom znanja.

Svet je treba obravnavati, kot da ga sanjamo.

Med srečo, ki je sama narava Jaza in Jazom, ni razlike. Noben predmet na svetu ne vsebuje sreče.

Ko se Svet pojavi, gre um skozi bridkosti, ko svet izgine (kadar ni nobenih misli), um izkusi srečo.

Modrostni vpogled je vztrajanje v tišini – ko se um topi v Jazu.

Odsotnost hrepenenja je modrost; vzdržnost, da bi um usmerjali v kak predmet; to, da ne zapustimo Jaza je modrost.

Osvoboditev je spoznati pravo naravo lastnega Jaza.

Delo, ki ga opravljamo s privrženostjo predstavlja spone, dočim "brezinteresno" delo na nas ne vpliva – tako lahko ohranimo samoto – prebivanje v Bogu.

Nič se ne zgodi mimo Božje previdnosti.

Če lahko miruješ, je to dobro (ne da bi iskal karkoli drugega). Ego je izvor misli.

Občutek "Jaz delam" je ovira. Vprašati se je "Kdo dela?" pa te delo ne veže, temveč bo šlo avtomatično. Trud je hkrati že vez!?

Stvarem se ne moreš odpovedati ali jih ohraniti po svoji volji – prepusti to Višji sili.

Skozi Jaz bo delo potekalo samo od sebe.

Če se posvetiš Jazu, se posvetiš delu – kot mesečnost; samadhi – budno spanje.

Jaz je absolutna zavest in kot tak, samozadosten.

Jaz zasije, ko um izgine.

V samouresničenem je lahko um aktiven ali neaktiven; obstaja samo Jaz. Jaz je srce, ki ima lastno svetlobo.

Svetloba izvira iz Srca in prihaja v možgane, sedež uma.

Svet vidimo z umom tj. s pomočjo odseva svetlobe Jaza.

Um je koristen, ker odbija svetlobo (Jaza).

Ni delo tisto, ki predstavlja oviro, ampak misel, da si ti tisti, ki ga opravlja (Jaz sem), da bi tvoj mir ostal nemoten.

Meditacija je prava narava človeka, je odganjanje misli.

Misli se dogajajo spontano, da bi kasneje izginile, s čimer se krepi um. Umirjenosti uma stremimo s stanjem Zavesti.

Uporni um umirimo (utišamo) s pogledom v njegov izvor, tako, da lahko izgine ali se vdamo, tako, da se zruši.

Samopredaja je isto kot samospoznanje, oboje pa nujno vsebuje samokontrolo.

Ego se ukloni samo, kadar spozna Višjo Moč.

Uresničenje je Mir ali Tišina, znebiti se misli vseh ne-Jazov.

Kar ni stalno, ni vredno našega prizadevanja.

Dejstvo je, da se človek ne zaveda svojega blaženega stanja, je nevednost, ki s tančico prekriva čisti Jaz, ki je blaženost.

Izkustvo "Jaz sem" brez kakršnihkoli misli pomeni "biti miren".

Doživetje je nestalno – dokler ne postane stalno; potrebna je praksa.

Čista zavest je brez meja.

Povzročiti: Jaz je vedno tu. Zadržati: ko Jaz uresničiš, postane tvoje, neposredno izkustvo, ki ga ne moreš več izgubiti.

Bivanje v Jazu je samota, kajti Jazu ni nič tuje.

Umik pomeni premik na drugo mesto ali drugo stanje.

Jaz je vse.

Tvoje naravno stanje je, da ostaneš tak kot si, brez vprašanj in dvomov.

O nadnaravnih sposobnostih ni vredno razmišljati, stremimo le k vednosti, kar moramo doseči.

Tisti, ki so odkrili velike resnice, so drugim v pomoč, to storili v mirnih globinah Jaza.

Uresničeno bitje vidi samo Jaz, tako kot vidi zlatar samo zlato, ko ga ocenjuje v raznih iz zlata narejenih draguljih.

Ko presežeš telesno zavest, izginejo tudi "drugi".

Tisti, ki se je uresničil, sveta ne vidi kot nekaj, kar je drugačno od njega.

Če je Bog ustvaril svet, je Njegova stvar, da skrbi zanj, in ne tvoja.
Tvoja dolžnost je, da Si!, ne pa da si to ali ono.

"Sem kar sem" je vsota vseh resnic; vsota vseh metod pa je "biti miren".
Pomeni "Uniči samega sebe", kajti vsako ime in oblika je vzrok za težave – torej goli Jaz, vse ostalo je ego.

"Jaz sem" je Bog.

Vse, kar potrebujemo, da bi spoznali Jaz, je mirnost.


Rudolf Steiner (1861 – 1925)

Dejansko je bil celotni človeški organizem rojen iz elementa, ki bi za današnjo zavest predstavljal bolečino. Imamo močan občutek, da enako, kot pomeni rojevanje rastlin bolečino za Zemljo, tako ima tudi vsa sreča, vse, kar nam v življenju prinaša veselje in blagoslov, svoje korenine v elementu trpljenja.

Megleni izraz vesti je odraz, neke vrste senčna slika prave Intuicije, najvišje oblike spoznanja.