9 Stopnic (1992): Anne/Daniel Meurois-Givaudan

Pozaba je včasih varnostna pregrada…

Moralne muke in zatrte želje niso človeka nikoli napravile velikega.

Često spoznavam lastno nezmožnost, da bi obdržal enost z vesoljem.

Solze otroka: izraz jasnovidnosti, obenem klic po ljubezni in razumevanju, ki sta edini balzam.

Ujeti v pajčevino ega…

Ko se fetus premika: gre za "razelektritve" – srečanja sil, ki izhajajo iz razporeditve elementov; nasprotij med zemljo in vodo, ki iščeta svoje ravnotežje, skladno z eteričnim načrtom.

Zavest postaja redkejša čim gostejši / finejši postaja fetus…; kot goba, ki postaja tisto, kar vpija.

Duša obstaja pred telesom v katerega se bo nastanila; telo deluje nanj kot nekakšno barvilo.

Tisti, ki iščejo samo duha, se nepremišljeno proglašajo za "otroke neba" a nebo ne pomeni kaj dosti brez matrice, ki bi ga sprejela in dopolnila njegov elan.

Rojstvo je presaditev duše.

Ljubezen je dejavnost, življenje tudi, zato težko trpi "opazovalce"…

V subtilnem telesu bodoče matere so razpotja, na katerih se prana predolgo zadržuje ali celo zastane; predvsem gre za križnico in tilnik – ta dva centra umirimo s polaganjem rok. Pomemben je tretji center, malo nad popkom; skozenj deluje zavest – umirimo ga tako, da položimo dlan ene roke na njegov hrbtni del, drugo dlan pa na "center" zavesti.

Atom – kalček fizičnega telesa ne prenaša podatkov genske narave.

Telesna znamenja / značilnosti se včasih ponavljajo iz življenja v življenje prav zato, ker se atom-kalček fizičnega telesa polno izraža; nekateri madeži na fizičnem telesu so torej samo spomin na hude rane, ki izvirajo iz prejšnjih življenj.

Kako more biti med dvema resničnostima ena resničnejša od druge?

Strah pred utelešenjem ne izvira iz bojazni, da ne bomo več to, kar smo, temveč da bomo morali živeti tisto, kar nismo.

Trpljenje ni nujnost, je le slepa ulica, ki jo moramo zapustiti.

Duša se v zadnjem krču strahu obrne nazaj – porod z ritko naprej; rojeva se jecljaje; nekateri nočejo zadihati.

Duša se zmuzne skozi zgornji del lobanje, točno na predelu fontanele (ablongate).

Eterično spajanje vseh treh vretenc povzroča bolečino; gre za trojno energijo, ki obenem pomeni komplementarnost. Toplota v trtici – posledica nameščanja našega vitalnega ognja.

Fetus v materinem telesu lahko misli, ne – ljubi, izraža svoje mnenje; ko ne more govoriti, poišče druge načine sporočanja.

Starša niti najmanj ne moti, da npr. računalnik misli hitreje od njiju; zakaj bi ju torej prizadela zamisel, da je fetus (kot duša) že tu, da ju sliši, da je ob njiju?

Kar misli starš, ni proizvod njegovih nevronov in kar vidi, ni posledica kemijskih spojin – gre za moč kohezije, ki vse to presega, gre za ljubezen.

V nekaterih okoliščinah je vzrok splava tudi podzavestno zavračanje duše, ki se želi utelesiti.

Zavest duše se spoji z bodočim fetusom nekako v tretjem tednu po spočetju; biologija tako materialno kot subtilno zaznamuje tako embrio v tretjem tednu, ko se prvič pridruži auri in trebuhu svoje bodoče matere.

Trpljenje ob prekinitvi vezi je toliko večje, kolikor embrij napreduje v svoji rasti.

Splav Je napaka; gre za spoštovanje življenja; napaka, ki jo bo potrebno popraviti s sprejemom bitja, ki je že enkrat potrkalo na vrata.

Prekinitev nosečnosti ni napačna, ko gre za deformacije do take mere, da bi telo težko razumelo ali bilo spačeno. Gre za vprašanje usmiljenja. Napak ne dela narava, temveč naš pristop do njenih zakonov in razlaga tistega, kar nam včasih nudi, ko nas postavlja pred izbire, vprašanja, ki jih je potrebno znova pretresti in ki lahko sprožijo razmišljanje in dozorevanje. Embrij, ki nosi v sebi sled fizične popačenosti, je verjetno posledica globoke telesne ali moralne rane, ki jo utelešajoča duša prinaša iz prejšnjih življenj; je refleks duše, ki se s pomočjo atomov-kalčkov na najhitrejši možni način osvobaja svojih brazgotin.

Splava vseeno ne gre preveč dramatizirati; odpustite si v ljubezni in odpuščanju, ki sta najboljši balzam za rane.

Premalo nas ceni srečo, ki nam jo Zemlja ponuja s telesom; z usti za uživanje hrane, pljuči za dihanje, rokami za objemanje; za tistega, ki zna gledati, je vse čisto, vse je odskočna deska…

Ko prenehaš želeti, pride odgovor…

Sile obnavljanja so preplavile naš sončni sistem, so obvarovale duše z voljnim temperamentom, naproti globalnejši viziji življenja in manj razvitemu individualizmu.

Porod v vodi: ? Tekoči element vedno malce razprši vitalno telo in za nekaj minut zadrži poln spust zavesti, fetus se mora zelo hitro utelesiti; tako različne sestavine etra lažje zavzamejo svoj prostor v njegovem organizmu; od materine stabilnosti bo-sta odvisni avtonomija in hotenje fetusa. Za nekatere fetuse porod v vodi lahko pomeni priložnost, da takoj namestijo elemente osebnosti ali telesno ravnotežje, ki ga bodo potrebovali. Duša fetusa, ne glede na porod v vodi, težko obdrži mir v sebi, ko prihaja, če v materi ni harmonije in miru v njeni duši.

Matere bi se morale izogibati porodnišnicam, kjer lahko izzovejo predčasni porod; 3. in 4. pletež bi namreč lahko občutila posledice, ki bi otroka spremljale do drugega ali tretjega leta – težko bi spal.

Vsak delček tistega, čemur pravimo "čas, ki teče", je v tesnem stiku z inteligenco materije.

Ko enkrat piješ pri Viru, za zmeraj ohraniš njegov okus…

Ohrani duha, če ne doumeš besed…

Duša matere izpove: "….pred utelesitvijo sem zavrnila (potrebno) spremembo spola, ki naj bi jo izkusila, zato sem v enem od življenj, ko sta mi bila dana moško telo in zavest, ki je vnaprej zavračala moško vedenje, doživljala težave homoseksualnosti; kar izvira iz zavrnitve, ki jo tako radi kar naprej obnavljamo (trdovratno zavračanje moškega telesa). Ustvarila sem si življenje podeželskega gospodarja, ki je tlačil in zlorabljal ženske… Iz teh težav sem se izkopala po številnih ovinkih; sprejela vdano življenje v sultanovem haremu, da sem uravnotežila polarnosti (spola)".

Intuicija ni nič drugega kot komunikacija.

Težje ko postaja telo fetusa, dlje se duša zadržuje v njem in bolj zapada v obdobja otopelosti; možganske ali bolje rečeno intelektualne lenobe; zaradi zemeljske privlačnosti duša bolj ali manj vegetira; splošni zakon, ki ga zahteva vibracijska stopnja planeta a ni nujno, če se duša trudi.

Starši bi morali obdržati odprto zavest in ne bi smeli ogovarjati dušo-otroka z otročjim pristopom, s popačenimi, pomanjševalnimi izrazi in pojmi kot z njimi neredko ščebetajo. Določeni zastoji pri odpiranju grlenega pleteža se pojavijo v kolikor gre za dušitev mentalnega življenja otroka; izostanek subtilnih teles – pričvrstitev na fizično; (duša), ki se boji ukoreniniti v meso, vedno s precejšnjo težavo biva v tem delu telesa.

Ker se je v duši spet prebudil strah pred preobčutljivimi jetri, je dopustila, da se ji na fizično telo vsadi majhen madež, ki bo viden na koži, točno na predelu jeter; občutila je zbodljaje, ko so ga najavljali – ponazarja mehanizem in pojasnjuje večino znamenj, ki se ob rojstvu pojavijo na koži.

Pravkar rojenemu bitju ni mogoče lagati – razume intimne vibracije vsega, kar ga obdaja…

Svetloba in Sodelovanje – zaupajte silam Svetlobe in Sodelovanja.
Duša se rodi v zodiakalnem znamenju, ki je vladal v trenutku njene zadnje smrti; velja za vse, saj vsakdo nadaljuje svojo "zgodbo", čeprav iz poglavja v poglavje menjavamo vloge.

Boga raje ne imenujem, kot zavest je, vidim ga v vsem in vseh – vizijo, ki poraja srečo saj je sreča cilj življenja.

Vsak napreduje v svojem ritmu, s svojim pogumom in svobodno voljo. Duša mora pogosto preizkušati skrajnosti, da se lahko uravnovesi. Pomembna je svetloba njenega srca ne pa filozofija ali religioznost, ki jo izkazuje.

Fanatizem je spodrsljaj ega, ki se boji neznanega in nima sposobnosti opazovanja; izhaja iz sprevržene predstave o živetem idealu, s katerim se ego sooča zaradi lastne potrebe po varnosti.

Čistost ljubezni je pravi ključ, ključ za vsa vrata.

Stvari ne zapleta življenje, temveč mi sami s svojimi zamerami, egoizmi in nedorečenostjo.

Duša se rodi sama, po lastni volji, ko povsem natančno začuti, da jo kliče svetloba, Svetloba zvezde.

Kadar se bojimo, se skušamo zavarovati in tedaj ne moremo več dajati in prav dajanje je vir umirjanja, upanja, svetlobe.

Ženska, ki rojeva ali bo rodila, se tako posveča sebi in svojemu telesu, da v njem kristalizira pojem bolečine. Hrani ga s svojim strahom in dvomi, in uspe ji ga preveč ozavestiti; že pred porodom ustvarja miselne vzorce bolečine.

Vsi bolehamo za egoizmom, trdovratnem samozaščitniškem refleksu, namesto da bi se odprli zaupanju in življenju.

Kaj ko bi se duša obrnila, ko ne bi hotela zadihati! - tovrsten upor je lahko nekakšno napol izsiljevanje življenja…

Svetloba sije čisto kot diamant.