Neoantropozofija

Neo-s: novejši, sodoben, novodoben, vključujoč več, dopolnjujočih se 'doktrin'.
Neoantropozofija: 'objektivna realnost skozi kritični, duhovno-prežeti pogled'.

    Izraz prvič zasledimo v knjigi 'Sporočilo človeštvu na razcepu poti', 2008, str. 11, avtorja Eltroya, kjer/ko se iz-kaže/prepozna potreba sled 'tempa' sodobnega časa, tj. "ko ni dovolj časa" za temeljito (dolgotrajno) proučevanje zgolj duhovnih znanosti za doseganje višjih zavesti.

Leto 2008 za človeštvo izstopa kot prelomno, ko 'prehod' vnaprej terja večjo mero globlje pozornosti (tj. večjega zavedanja duševnega sveta - duhovnosti) predvsem zaradi porajajočih se, med seboj povezanih hitrejših sprememb, posledično psihofizičnih prilagajanj na številnih področjih, nivojih.

    Neoantropozofija vzpodbuja/ intenzivira duhovno zavest kot poživljajoča 'injekcija' antropozofski/poduhovljeni misli (v prid 'zlati' dobi, ki šele prihaja) s 'približevanjem-usklajevanjem-združevanjem' spoznanj kot sicer tudi potrebe teorije a za večjo angažiranost – prakse. Predstavlja "praktično gnostiko" (po utemeljitelju Borisu Potapovu) oplemeniteno z duhovno-znanstvenega vidika, oz. duhovno znanost z vidika dejstev realnosti. Sled večjega, celostnega uvida z individualnim, neodvisnim 'raziskovanjem' s pomočjo proučevanja 'preverjene' duhovne literature in pregleda/spremljanjem dejstev realnosti (npr. preko spletnih strani) dosegamo večje možnosti pri hitrejšem prepoznavanju/povezovanju dejstev (tudi) za bolj uravnotežen samorazvoj – duhovno rast.

Z bolj jasnim umeščanjem teorije v prakso in/ali obratno neoantropozofija za-obseže večjo samozavest na(d)zora, poraja močnejše vezi med analitično duhovnostjo - ene skrajnosti, ter pragmatizmom, dejstev objektivne realnosti - druge skrajnosti. Prehodni čas namreč zapoveduje večjo prodornost individualcev iz duhovnega vzgiba, bolj suvereno umeščanje 'svobodnega' izraza (ko duša stremi k ekspanziji, samo-razvoju), večje izpostavljanje zgleda lastne duhovne zavesti, večje mere altruizma, vse za ugodnejši prehod (preskok) človeka, človeške rase na višji nivo bivanja/zavesti. Neoantropozofija veže-uravnoveša teorijo in prakso kot duhovni in materialni svet, ko prostor/čas/materijo dopolnjujejo-nadgrajujejo, po sebi že izgrajene tradicionalne 'doktrine' oz./ali predvsem 'novodobna' znanja: antropozofija-epistemologija (spoznavna teorija duhovnih znanosti), metafizika (jasnovidnih kanaliziranje, sporočila energetskih kolektivov/miselnih tvorb/višjih inteligenc/'nas iz bodočnosti'), spo-znanja vnebovzetih mojstrov, iluminatov, gnostikov, inspiracij in intuicij iz višjih dimenzij zavesti, pristopov/zgledov meta-ljudi oz. duhovnih veljakov in nenazadnje zdravega raziskovalnega duha znanstvenikov, novinarjev… Vse-vezno, neoantropozofsko tkivo med so-ljudmi/entitetami nima zadržkov do znanosti, se poraja brez prepričljivosti-manipulacije, učinkuje s spoštovanjem svobodne volje/namere do vsakogar, vzpodbuja k osebni angažiranosti (duhovnem 'bojevništvu') nevsiljivemu aktivizmu ter usklajeni ko-operativnosti višje in širše (globalne) zavesti. Govoričimo, kritiziramo – negiramo? Maksima neoantropozofije temu oporeka, je zgolj afirmativna: "prodorno vendar premišljeno in kreativno s predlogi na 'vplivna' mesta učinkujemo, torej marsi-kaj tudi sami (samostojno) po-storimo, so-vplivamo – na bolje spreminjamo."