Neoantropozofija

Iz knjige: SPoročilo človeštvu na razcepu poti

Tovrsten pristop, tematika je na novo poimenovana:
Neo-Antropo-Sophia – neos („nova”, novodobna, sodobna); antropozofija (modrost o bistvu človeka) – kot izraz, več kot aktualne potrebe, po hitrejšem prepoznavanju stanj objektivne realnosti in osvajanju evolucijskih spoznanj, s pomočjo duhovnih znanosti ali obratno. „Rojeni pred časom: da se takšne osebnosti ne spuščajo pregloboko v materijo” (R.Steiner). Hvala g. Rudolf, „ker ste nas na to opomnili”; res ne bomo ☺, zato pa je bralcu posejano mnoštvo pikic (…), če bo kdo le čutil kakšno potrebo po dodatnem, drugačnem razmišljanju – kakršnemkoli, samo da smiselno, še kako drugače kot doslej, razmišlja in svobodno spoznava… Praktična antropozofija torej, ali duhovna ’forma’ objektivne realnosti, saj si ne moremo, s časom po želji (za dolgotrajno, vseživljenjsko proučevanje), za hitrejše (višje) obvladovanje svojega uma, vsi postreči; seveda, saj tudi ni potrebno. Vsi ne morejo postati znanstveniki, novinarji, učitelji, lahko pa ’vsak’ doseže neko bolj realno in samostojno razmišljanje, katerega v nadaljevanju večkrat vzpodbujamo. Morda koga še navdihnemo, da razširi obzorje svoje poklicne usmerjenosti, smo se na številne, v vsebini, blago ’naslonili’; hm, da nas le ne odrinejo preveč… Zabeleženo poimenovanje, u-vidimo po zvoku in prisluhnemo v barvitosti višje, 5.dimenzije, kdaj kasneje, s spremljanjem izpovedi zgodovinarstva, našega posebnega, zelo „zanimivega” Časa - predvsem pa, hm – „ne-ugodnih” Sprememb…
Neoantropozofska ’tematika’ je namenjena predvsem nadaljnemu, manjzahtevnemu, manjstrokovnemu a odgovornemu ter učinkovitejšemu posredovanju in praktični implementaciji (izvršilni uporabi) dojemljivim individualistom oz. vsem, ki samostojno prepoznavajo potrebo po nadgradnji uma, tj. zavesti za lastno stabilizacijo socialne oz. duhovne usmeritve; prej ali slej, se podobna razmišljanja zaobjema - med ’teorijo’ čutnega in prakso ’materialno’ prepoznanega - dejstev realnosti. Pravi oris neoantropozofije predstavlja objektivno prepoznan samo-evolucionizem v odnosu s, človeka-subjektivnim, dojemanjem realnosti… Tisto, kar odreja napisano, prebrano, je namreč lahko le naša želja/potreba po zadovoljivem razumevanju, vendar se od vseh nas pričakuje še marsikaj, kar izhaja iz orisov in je potrebno nazorneje tolmačiti, kar ni naša namera, saj „nihil probat, qui nimium probat” – kdor preveč dokazuje, ničesar ne dokaže; torej, da moramo odslej sami nenehno raziskovati, opažati, prepoznavati, povezovati, nadgrajevati, p-ostati kontinuirano živi – ’vesoljnega’ uma, torej bolj svobodni…