CREDO MUTWA – Izpoved nekega šamana (povzetek z www.spectrumnews10.com, prirejeno iz Srbohrvaščine v Slovenščino)

CREDO MUTWA

Martin: Prvenstveno bi rad izrazil zadovoljstvo, da se lahko pogovarjam z vami, kar predstavlja zame posebno čast. Rad bi se zahvalil Davidu Aick- u in dr. Joubertu, ki sta pomagala pri izvedbi tega intervjuja.
Naši bralci že vedo, da obstojajo reptiloidni nezemljani, ki lahko spreminajajo obliko. Rad bi govoril z vami o njih, o njihovem vodstvu, načrtih in metodah delovanja. Prvo vprašanje: potrjujete obstoj teh metamorfnih reptiloidnih bitij sedaj in tukaj, na našem planetu in vam je znano od kje pravzaprav prihajajo. Credo Mutva (C.M.): Ali uredništvo vašega časopisa lahko pošlje koga v Afriko?

Martin (M): Mogoče kdaj pozneje.

C.M: Tu je namreč veliko reči, katere bi morali videti sami. Narod Ruande (Hutu narod), pleme Bamara in Watusi trdijo, da so potomci Bitij po imenu Imanueli, kar v prevodu pomeni «bogovi, ki so prišli«.
Pripovedujejo, da so bogovi prišli iz vesolja že v davnini. Bili so človeku podobna, strašna, a tudi razvita bitja, po imenu Zishwezi – »bitja, ki jadrajo« (po nebu, vodi in pod vodo).
Verjetno ste že slišali za pleme Dogon iz zahodne Afrike, ki trdijo enake reči o svojih prednikih.
Moje pleme je Zulu, znano pleme borcev, ki mu je pripadal znan poglavar »Pest« Zulu.
Vsak antropolog v Afriki ve, da Zulu pomeni nebo, iz česar lahko sklepamo, da pleme Zulu sebe poimenuje »nebeški narod«. To pa je nesmisel, saj je nebo v Zulu jeziku poimenovano sibakabaka in interplanetarni prostor inzulu in weduzulu (tudi zvezdno nebo). Obenem pa poimenujejo inzula tudi nomadska potovanja.
Obstoja veliko indicev, da so bili ljudje plemena Zulu seznanjeni s potovanji skozi vesolje že v davnini. Trdijo, da je pred več tisočletji na Zemljo prišla neka vrsta reptiloidnih bitij podobnih dvonožnim plazilcem, ki imajo sposobnost spreminjanja svojega videza. Ljudje so z njimi možili svoje hčere in tako je nastajal vladajoč razred poglavarjev in kraljev. Neštete bajke govorijo o ženskah – plazilcih (lizard), ki so se spremenile v princeske in se omožile s princem.
Vsak otrok v Južnoafriški republiki pozna zgodbo o princesi Khombecasini, ki bi se morala poročiti s princem Kakaka (s tistim, ki je prosvetljen). Ko je nekega dne princesa v gozdu nabirala drva, je srečala bitje po imenu Imbulu. To je bil lizard (plazilec) s telesom človeka (ženske) in dolgim repom. Ker mu je bila princesa lepa in privlačna, si je zaželel, da bi bil kot ona. Pljunil je princeso in obliki sta se spremenili (zamenjali). Princesa je postala plazilec in obratno. Sedaj sta bili v gozdu ženska lizard, ki je lahko menjala obliko in prava princesa.
»Plazilka« si je vzela princeso za sužnja do poroke s princem. Vzela je palico in tolkla princeso. Na poti do vasi, kjer je živel Kakaka, je morala prava princesa splesti tanko mrežo, v katero je hotel plazilec zavil svoj rep, ki tako ne bi bil opazen. Takoj po poroki s princem so se začele v vasi dogajati čudne reči. Izginjalo je mleko, saj ga je plazilec popil (z votlim repom). Tašča plazilke je pomislila, da je med vaščani Imbulu. Velela je izkopati veliko luknjo in vanjo vliti mleko.Vaška dekleta so morala luknjo z mlekom preskakovati. Ko je prišla na vrsto plazilka, je v mleko padel rep in začel sesati mleko. Bojevniki so jo ubili in s princem se je poročila prava princesa.
V Afriki (južni, zahodni, severni..) je veliko inačic navedene zgodbe. Stvori plazilskega videza res obstojajo, čeprav ne vemo, od kod prihajajo. Povezani so z določenimi zvezdami in sozvezdji tipa galaksije. Ena od njih je Ingiyab, kar pomeni velika kača. Na vrhu tega ozvezdja je rdeča zvezda – Isone Nkanyamba ali po naše Alfa Centauri. To je nekaj, kar bi morali raziskati.
Zakaj več kot 500 afriških plemen, ki sem jih obiskal v zadnjih 40 – 50 letih govori o teh pošastih? Vsi tudi pripovedujejo, da se hranijo z ljudmi in da so že v davnini objavili vojno z Bogom, ker so hoteli sami kontrolirati Univerzum.
Bog jih je premagal in jih prisilil, da živijo pod zemljo. Naseljujejo torej globoke podzemne pečine. Ker jih vedno zebe, skrbijo za velike ognje sužnji iz programiranih »zombi« človeških bitij, ki so jim pred tem izprali možgane.
Pravijo, da ta Zuswazi ali Imbulu bitja ne morejo jesti trdne hrane. Prehranjujejo se s človeško krvjo in energijo, ki nastaja, ko ljudje bijejo vojne in se medsebojno ubijajo.
Srečal sem veliko ljudi, ki so pobegnili iz Ruande med spopadi plemen Hutu in Watusi. Pretreseni so bili, ker so se med spopadi te pošasti vpijale energijo človeške bolečine, strahov in trpljenja.
Gospod, ali mi sledite?

M: Da, kar nadaljujte.

C.M: Če proučujete jezike afriških narodov, naletite na podobne besede kot v orientalskem svetu, državah Bližnjega vzhoda ter v jezikih ameriških Indijancev. Pri nas Imanuela pomeni bog, ki je prišel, hebrejska beseda Imanuel pa pomeni bog, ki je z nami.
Ljudje verjamejo, da mi, kot človeška bitja nismo gospodarji svojih življenj, čeprav živimo v obratni iluziji. Če pridobite zaupanje afriških šamanov, vam bodo to potrdili. Za Imbula uporabljajo še eno ime- CHITAULI (diktatorji, tisti, ki diktirajo pravila in zakone).
Pripovedujejo, da je bil nekoč v davnini naš planet prekrit z meglo. Ni bilo videti sonca, le včasih se je pokazalo, skrito za meglo. Tudi Luna je bila ponoči vidna le kot zabrisana krogla. Ves čas je deževalo, ne da bi se bliskalo ali grmelo. Planet je bil prekrit z gostimi gozdovi in ljudje so živeli v miru ter v skladu z naravo.
Ljudje so bili srečni, sporazumevali so se telepatsko (mož je priklical ženo že s tem, da je pomislil nanjo). Same živali so med sabo izbrale tisto za odstrel (najstarejšo, obnemoglo) in ta se je nastavila lovcu. Nasilja ni bilo. Ne med ljudmi, ne med živalmi, ne nad naravo. Človek je vprašal za hrano naravo in ta mu je ponudila toliko, kolikor je potreboval.
Tedaj so se na planetu nenadoma pojavili Chitauli. Prišli so z vesoljskimi ladjami v obliki skodel, ki so ustvarjale velik hrup in osvetljevale vse nebo. Chitauli so zbrali ljudi in se predstavili kot bogovi, ki so prinesli darove. Prišli bogovi so bili podobni ljudem, le veliko večji, z dolgimi repi in svetlečimi se očmi.
Nekateri so imeli žareče rumene oči, nekateri so imeli troje očes, med katerimi je bilo žareče rdeče oko sredi čela, obe rumeni pa s strani. Stvori so ljudem odvzeli vse sposobnosti, kot je telepatija, moč premikanja predmetov s pomočjo misli, moč gledanja v preteklost in prihodnost – skratka, vzeli so jim duhovnost. Zgodila se je genetska manipulacija.
Za vse odvzeto so Chitauli podarili ljudem dar govora, ki je začel – na žalost – ljudi medsebojno ločevati. Chitauli so skreirali različne jezike, potem pa so pripravili ljudi še do spopadov. Pripeljali so določene ljudi kot poglavarje, kar pred tem ni bilo poznano. Ti poglavarji naj bi bili njihove krvi in drugi naj bi jih ubogali. Prej duhovni in enotni, so sedaj ljudje dobivali nove lastnosti. Začeli so se čutiti negotove, postavljali so si ograjene meje, oblikovali so plemena in se začeli medsebojno spopadati. Postali so pohlepni in zbirali so bogastva (živali in morski sadeži).
Chitauli so prisilili može k delu v rudnikih, ženske pa so iskale zlato in minerale iz katerih so izdelovali zlitine.
Chitauli so odstranili meglo, ki je obdajala Zemljo in ljudje so prvič videli zvezde in nebo. Chitauli so jim povedali, da so tam zgoraj bogovi, ki jih morajo ubogati (pred tem so ljudje verjeli v mater boginjo, ki je bila v vsem na Zemlji).
Še danes so v Afriki plemena, ki verjamejo v bogove na in pod zemljo ter plemena, ki verjamejo v bogove na nebu.
Chitauli pa so ljudem sporočili še novico, da morajo prav oni na zemlji pripravljati vse potrebno za povratek njihovih bogov.
Gospod, sprašujem se, zakaj mi pravzaprav uničujemo planet, na katerem živimo.
Kamorkoli v Afriki greste, so uničene cele civilizacije in je na njihovem mestu puščava. Tudi Sahara je bila nekoč plodna in zelena. Čeprav se zavedamo posledic svojega pustošenja, ne nehamo. Nekega dne bomo uničili edini planet, ki ga imamo. Zakaj delujemo po programu, ki so nam ga vsadili Chitauli? Čeprav bi rad opustil ta grozni sum programiranja, čedalje bolj verjamem vanj, saj druge razlage za naše (ne)delo ni.
Moj dober prijatelj je dr. Zecharia Sitchin, izraelski antropolog, je znan po številnih knjigah o odnosu nezemljanov in ljudi v času Sumerske civilizacije (najbolj znana je njegova knjiga Dvanajsti planet).
V prastarih zapisih na glinenih ploščah so bogovi zasužnjili ljudi, da so delali zanje v rudnikih zlata.
To zgodbo potrjujejo tudi mnoge afriške legende. Še posebej pa je pomembno, da so nas zasužnjili tako, da se tega ne zavedamo.
Chitauli naj bi – po pripovedovanju ljudi – nekatere posameznike tako napolnili s strahom in ambicijami, da bi kasneje začenjali vojne velikih razsežnosti. Ko ti poveljniki postanejo veliki, jim po koncu vojne Chitauli ne dovolijo mirne smrti. Ko jih do konca izkoristijo, »organizirajo« zanje pred smrtjo tudi strahotne smrtne muke. Običajno jim jih zadajo njihove žrtve.
Ta vzorec se nenehno ponavlja (Atila, Napoleon, Hitler in mnogi drugi, krivi za masovne pogine ljudi).
Če strnem, moramo priznati (kljub temu, da bodo mnogi odmahnili z roko in ne bodo verjeli), da je med nami neka mračna sila, ki nas pelje proti globokemu prepadu – samouničenju.
Čim hitreje bodo ljudje to prepoznavali, tem več možnosti za rešitev imamo.

M: mislite, da so ta bitja razporejena po vsem svetu, ali so samo na področju Afrike?

C.M.: verjamem, da so ta bitja povsod po svetu. Prepotoval sem Japonsko, ZDA, Avstralijo in povsod mi pripovedujejo o teh entitetah. Leta 1997 sem v Avstraliji veliko prepotoval, da sem se srečal z Arborigini. Od njih sem slišal stvari, ki so me šokirale. Enako na Tajvanu, na Japonskem.
Avstralsko Arboriginsko pleme Coorie (naši ljudje) verjame v božanstvo Byamie. Vrač plemena Cori mi je narisal to božanstvo in me peljal do votline z njegovo sliko. Po pripovedi je božanstvo prišlo v davnini z neke zvezde. Vse slike, ki so mi jih pokazali so bile slike Chitauli- jev. Stvori z velikimi glavami, velikimi – poudarjenimi – očmi, brez ust, z dolgimi ekstremiteti.
Vprašal sem se, kako je mogoče, da so slike enake našim iz Afrike, čeprav gre za veliko oddaljenost Avstralije.
Med ameriškimi Indijanci, posebno v plemenu Hutu in tistimi, ki živijo v »pueblo« naseljih, sem našel slike kreature Kačina, ki so enake našim Egwugwu ali Chinyawu. Kako je to mogoče, saj z ameriškimi Indijanci v davnini nismo bili v kontaktu.
Taka bitja dejansko obstojajo in skeptiki med nami bodo morali to prej ali slej spoznati. Zakaj se človeštvo vrti v krogu nenehne destrukcije?
Ljudje so v svojem bistvu dobri, kar trdno verjamem. Afrika je moj dom, ki pa jo nenehno uničujejo nesmiselne vojne. Pogledam Indijo, ki je bila kolonija Angležev, enako kot Afrika, pa so marsikaj dosegli. Čeprav imajo probleme z verskimi sektami, so le precej napredovali. Zakaj se torej Afrika utaplja v lakoti in boleznih? Zelo pogosto sedim v svoji kolibi in jokam nad našo usodo (AIDS-om, vojnami).
Etiopija je bila dolga stoletja neodvisna in svobodna. Nigerija je bila včasih veličastna država s tradicijo samouprave, preden so belci sploh prišli v Afriko. Danes je vse uničeno ali se uničuje. Sprašujem se zakaj.
Mnoga plemena so mi pred 2. sv. vojno pomagala pri raziskovanjih; danes jih ni več.
Sedaj sem v Južni Afriki. Tu sem se rodil in tu bom umrl. Gledam svojo, nekoč mogočno državo, ki razpada kot gnili mango. Spremenjena je v smetišče, prepojeno s kriminalom in drogami. Ali bi lahko država kar tako propadla, če ne bi obstojale sile, ki jim je prav to cilj?
Enako se dogaja v Lesoti. Nekoč je bila naseljena z najstarejšim in najbolj modrim narodom, tudi s plemenom Bakwama, od katerega ste se lahko učili. Pripovedovali so o skrivnostni zemlji z visokimi vrhovi, ki jo je vodilo božanstvo s človeškim obrazom in telesom leva (Egipt in Sfinga). Bakwama pleme je to deželo poimenovalo Ntswama tfatfi (zemlja boga sonca).
Ko se je leta 1997 ponesrečila princesa Diana sem bil med prvimi, ki je pomislil na uboj.
Povem vam zakaj. Nekako 8 mesecev prej je kralj države Lesto, Moshoashoe, umrl na podoben način. Avto sicer ni skrenil v tunelu; padel je v prepad. Pastirji v bližini so trdili, da so slišali strel. Ko so avto potegnili iz prepada, so našli v avtomobilski gumi naboj. Izjavili so, da je bil voznik avta popolnoma pijan. Še je podobnosti, a nimam časa, da bi jih razlagal. Po kraljevi smrti in nemirih, ki so zajeli državo, je Lesota propadla.
Čudne reči se dogajajo v Afriki. Ko si neka podložna država izbori neodvisnost, neka oborožena – odpadniška plemena – začnejo borbe z vladno vojsko, se razcepijo na frakcije in končno nihče ne ve, proti komu se bori in zakaj. Vsi ljudje so zgolj žrtve. Z nesmiselno državljansko vojno v Sudanu so uničili ves južni del države, v Angoli so nekateri predeli tako uničeni, da še ptice na veji ni več. Res je, da imajo države, ki so uničene velika rudna bogastva, v Angoli je toliko premoga in nafte, kot nikjer na svetu…
Zakaj torej uničenje?
Afriko namenoma uničuje neusmiljena sila, ki je za normalnega človeka nepojmljiva. Vendar v zadnjem času postaja ta sila obupana.

M: Oprostite, ste rekli, da ima Angola premog in zlato?

C.M.: Da, gospod, premoga in diamantov ima, nafte več kot bližnji vzhod. Če so ta bogastva vzrok uničenja ljudi, kakšna inteligenca to povzroča? So ljudje manj vredni od mineralov in nafte?
Danes smo priča veliko večjega genocida nad afriškim ljudstvom, kot ga je zagrešil Hitler nad Židi, ljudi v Ameriki pa to sploh ne zanima. Pa smo njihovi najboljši prijatelji, saj kupujemo njihovo blago. Naši otroci se oblačijo po ameriško, oni pa nas ubijajo. Še z drogo. Kot tradicionalni šaman lahko pomagam ob jemanju hašiša in marihuane, popolnoma nemočen pa sem pri »cracku«. To mamilo je podobno čokoladi in tako zasvoji, da smo šamani pri pomoči popolnoma nemočni. Sprašujem ameriški narod zakaj dovoljuje tako početje. Ne verjamem v zaroto bančnega fonda, saj se kokoši, ki nese zlata jajca ne ubija. Mora obstajati neka druga sila, ki stoji za vsem tem. Grozotna, nezemeljska.
Ker proučujem stanje v Afriki od 2. sv. vojne naprej, imam dokaze o zunajzemeljskih bitjih.
Oprostite, toda moram povedati vse, kar me teži. Pripadam plemenu Zulu, plemenu bojevnikov in modrecev. Čeprav smo kot narod vedeli mnoge reči zaradi katerih bi vas bolela glava, nas antropologi niso nikoli obravnavali ali proučevali. Že v davnini smo vedeli, da se Zemlja vrti okoli Sonca. Naš planet smo imeli vedno za »ženski«, Sonce kot moški.
Princesa Zemlja pleše okoli svojega princa – Sonca. Od nekdaj smo vedeli, da je Zemlja okrogla. Poznali smo vlogo mikroorganizmov. Še pred Einsteinom smo vedeli, da sta čas in prostor eno in isto. V našem jeziku je prostor umkati, čas pa isikati. Verjeli smo, enako kot Dogon-ci, da bitja različnih stopenj inteligence naseljujejo 24 planetov našega dela galaksije.
Danes smo žrtve AIDS-a, ki redči naš narod.
Sem čuvaj svetinj, ki sem jih prevzel od deda. Sem direkten potomec Zulu kralja Dingame in moram ščititi svoj narod pred propadom. Gospod, vsi, ki proučujejo človeštvo z ljubeznijo, opažajo nekje globoko v nas bleščeče božanstvo, ki se bori za izhod na površje. Da bi bilo rojeno. Mi pa, obratno, kot bi se borili proti temu rojstvu. Tega se vsi ne zavedamo. Vseeno pa nekateri le čutijo, da je treba planet ohraniti. Pred prihodom belcev, so afriški poglavarji kaznovali vsakogar, ki je po nepotrebnem podrl drevo. Ta običaj se vrača.
Ko postaja človek bolj duhoven, se zave tudi pomena planeta. To pa nikakor ni všeč nezemljanom.
Ves čas se trudijo, da bi nas naščuvali enega proti drugemu.
Gospod, lahko vam pokažem veliko čudnih reči, ki jih uporabljamo za zaščito pred sivimi nezemljani (Greys). Nastale so na osnovi izkušenj.
Verjamemo, da so sivi služabniki Chitauli-jev. Belci mislijo, da oni le eksperimentirajo z nami, vendar temu ni tako. Vsi, ki so prešli njihov pekel, bodo to potrdili. To kar počnejo z nami ni za njihov blagor, pač pa za veliko bolj razvita bitja od njih samih. Mi dovolite opis dogodkov, ko so se primerili meni?

M.: Seveda. Časa je dovolj.

C.M.: Bilo je nekega povsem običajnega, sončnega dne v vzhodnih planinah Zimbabveja.
Učiteljica me je poslala poiskati neko posebno zdravilno rastlino. Brez posebnih misli sem iskal rastlino. Takrat tudi nisem vedel za nezemljane. Ljudje v Afriki radi verujejo v marsikaj, sam pa sem bolj skeptičen.
Naenkrat se je temperatura okoli mene zelo znižala in povsod okoli sebe sem zagledal modro meglico.
Čudil sem se, kaj to pomeni.
Naenkrat sem se znašel v tunelu, obloženem s kovinskimi ploščami.
Zdelo se mi je, da ležim na operacijski mizi. Čeprav nisem bil zvezan, se nisem mogel premakniti. Opazil sem, da sem bos in brez hlač. Ob meni so bila neka motna, neizrazita bitja. Prostor je bil osvetljen, vendar ne z lučmi, ki jih poznamo mi. Bitja so prihajala k meni, jaz pa sem bil nepremičen, kot hipnotiziran. V strahu sem ležal kot jagnje na žrtvenem oltarju. Bitja so bila majhne rasti, kot Pigmejci, imela so velike glave in tanke roke ter še tanjše noge. Telesa niso bila skladna. Oči so bile podobne zaščitnim očalom. Bili so brez nosa (le dve luknjici) in brez ustnic.
Eno od bitij se je postavilo k moji glavi in gledalo vame. Pogledal sem ga v oči in dojel, da bitje prav to želi – da ga gledam v oči. Samo dihalo je in smrdelo, kot ne smrdi nič drugega na svetu.... Po pokvarjenih jajcih, kemikalijah in žveplu.
Nenadoma sem občutil bolečino v levem delu noge, kot bi me zabodli z nožem. Zavpil sem od bolečine in groze. Bitje mi je usta pokrilo z roko , ki je bila kot kokošji kremplji. Govorilo mi je, naj se pomirim. Ne vem, koliko časa je bolečina trajala. Samo vpil sem. Naenkrat so nekaj izvlekli iz moje noge in ko sem pogledal navzdol, sem zagledal nogo v krvi.
Poleg bitja ob moji glavi so bili ob meni še štirje, oblečeni v srebrne kombinezone, pod katerimi se je videla koža podobna vrsti ribe, ki jo najdemo ob obali Južne Afrike. Za bitje ob moji glavi se mi je dozdevalo, da je ženska.
Počasi se je prizibalo (kot mi, če kaj spijemo) še eno bitje, se postavilo v bližino moje glave in mi zabilo v desno nosnico nekakšen srebrn svinčnik. Bolečine, ki me je prevzela, ne morem opisati. Med dušenjem sem poskušal kričati in ko mi je bitje »svinčnik« odstranilo, sem poskušal vstati. »Žensko« bitje mi je potisnilo glavo nazaj navzdol. Še naprej sem se dušil in poskušal izpljuniti kri. Kaj mi je eno od bitij storilo potem ne vem, a vsa bolečina je prenehala in v glavi so se mi pojavile različne vizije. Na pol uničenih mest, delno potopljenih v rdečkasto umazano vodo, kot po poplavi ali kakšni drugi katastrofi.
Nato so mi (domnevam) odvzeli spermo, kar je povzročilo, da sem uriniral po enem od bitij, ki se je zaradi tega zgrudilo in potem brez besed zapustilo prostor. Bitja se med seboj niso pogovarjala.
Naenkrat sta se pojavili – praktično od nikoder – še dve bitji. Eno veliko, kot iz kovine narejeno (še dan danes se mi prikazuje v nočnih morah), za katero sem prepričan, da ni bilo živo bitje. Prej robot. Drugi je imel rožnato kožo, telo podobno človeškemu in svetle, poševne, modre oči. Lasje so bili podobni PVC nitkam. Bila je ženska s popolnoma neproporcionalnimi udi in z njo sem imel spolni odnos, še preden sem se dodobra zavedel, kaj se dogaja. To mi je bilo od vsega najtežje in to traumo čutim še danes.
Potem so mi dovolili vstati, vendar sem se zgrudil. Opazil sem siva kovinska tla, prekrita z nitmi, ki so spreminjale barvo od vijolične, do rdeče in zelene. Prisilili so me, da sem začel hoditi. Težko opišem, kaj sem vse videl pri hoji iz prostora v prostor. Videl sem velike cilindrične objekte, ki so se mi zdeli iz stekla. Napolnjeni so bili z rožnato tekočino, v kateri so bila drobna bitja nezemljanov, podobna paglavcem.
Veliko reči nisem razumel. V zadnjem prostoru sem videl ljudi, ki so ležali na mizah in bili v podobnem stanju, kot malo prej jaz sam. Med njimi je bil belec s svetlimi lasmi.
Nenadoma sem se znašel v goščavi. Srečal sem skupino rodezijskih delavcev, ki so me peljali do bližnje vasi. Ko sem učiteljici in sovaščanom povedal, kaj se mi je zgodilo, niso bili niti najmanj presenečeni. Povedali so, da so mnogi doživeli nekaj podobnega in da imam srečo, da sem se vrnil živ.
Ko sem leto pozneje delal v Johanesburghu, sem srečal belca, ki je vpil name, da me je nekje že videl. Odgovoril sem mu, da sva se videla pred letom nekje v Rodeziji. Prebledel je, se zamajal in pohitel stran od mene.
Od takrat sem srečal mnoge, ki so doživeli nekaj podobnega. Bili so v glavnem črnci, nepismeni, ki so prihajali k meni, kot šamanu, po pomoč. Tudi sam sem iskal koga, ki bi mi te reči pojasnil. Ko se vam zgodijo take reči, niste več isti. Ponižani in razžaljeni ste, zgroženi.
Obenem pa začnete:
- čutiti neko ljubezen do soljudi in željo, da bi jih predramil iz njihovega spanja in jim povedal, da nismo sami na tem planetu.
- Čutiti težnjo po potovanjih, skrb za prihodnost,
- Začnete razumevati prostor, čas in stvarnost. Kot bi po izmenjavi substanc s tujimi bitji dobili njihovo znanje.
Vendar moram poudariti, da se podobno dogaja tudi po mučenjih policije, ki sem jih prestajal 1966., ko so zasliševali vse intelektualce. Večkrat so me mučili tudi z elektriko. Po teh mučenjih (torej s strani ljudi!) sem jim začel nekako brati misli. Od takrat naprej lahko tudi naredim vse, kar si zamislim, pa naj bodo to motorji ali puške. Naredil sem celo robote. Ne vem od kje sem dobil ta znanja. Imam veliko jasnejše vizije, kot sem jih imel prej, že od otroštva.
Če razmišljam, se mi zdi, da bitja napačno pojmujemo kot nezemljane. Po mnogih letih iskanj sem ugotovil, da so Mantindane (Sivi) seksualno kompatibilni z ljudmi.
V naši kulturi je abortus prepovedan in če katera od žena prikriva svoje stanje (po abortusu), nastanejo v vasi zapleti, ki sem jih reševal kot šaman.
Šaman žensko pregleda in ugotovi, če je bila noseča in če je bil fetus po metodi Mantindanov odstranjen. Ostanejo namreč značilne brazgotine.
V 40 letih sem srečal veliko žensk, ki so jih oplodili Mantindane in jim potem fetuse odvzeli, same pa so ostale zavržene od družine in prijateljev. Te potem prepričujem o njihovi nedolžnosti in ženskam pomagam zaceliti čustvene rane.
Torej zaradi vsega tega verjamem, da nezemljani sploh ne prihajajo z nekega oddaljenega planeta, pač pa so kar tukaj, z nami. Potrebujejo nekatere naše substance, tu v Afriki pa uporabljajo tudi nekatere žleze opic.
V Lesotu je gora z imenom Laribe (tudi planina kamnov, ki jokajo). V zadnjih 50 letih se je tam ponesrečilo kar nekaj letečih krožnikov. Nekateri Afričani mislijo, da so prišli z njimi bogovi in ko naletijo na njihova trupla, jih ritualno zaužijejo. To se je zgodilo tudi meni, ko sem bil na obisku pri prijatelju in njegovi ženi. Zvečer smo pojedli košček »božjega« mesa, zjutraj pa vstali s srbečimi izpuščaji po koži. Imeli smo otečene jezike, težko smo dihali. To je trajalo nekaj dni. Sam bi bil skoraj umrl, saj sem krvavel iz vseh telesnih odprtin. Po nekaj dneh se nam je koža oluščila, podobno, kot bi kača odvrgla svojo - - ob levitvi. Nato smo se smejali nekaj dni brez razloga. Pa tudi druge čudne reči so se dogajale. Bili smo kot drogirani. Percepcija se je izostrila, hrana je imela čudovit okus. Kot bi se človek združil z dušo Univerzuma.
Intenzivne občutke sem imel kar nekaj mesecev.
Mantindane niso edini »nezemljani«., ki jih srečujemo v Afriki. Preden je belec stopil na naš kontinent, so moji ljudje srečevali visoke bele ljudi atletskega videza s prsti virtuozov. Prišli so iz vesolja na plovilih, ji so bila podobna bumerangom. Ko so plovila pristajala, so povzročala poseben zvok in dvigovala vrtince prahu. Zato so jih imenovali Wazungu (= ljudje peščenega vrtinca ali tornado bitja).
Pripovedujejo, da so ti ljudje nosili s sabo kristalne krogle, ki so jim omogočale, da so izginili.
Ko so Afričani videli prve Evropejce, so mislili, da so prišli Wazungu bitja in tako še danes v mnogih krajih Afrike imenujejo Evropejce.
Gospod, V Afriki poznamo 24 vrst tako imenovanih »nezemljanov«. Omenil bom samo še dve.
Enega, ki me je očaral, sem videl v Zimbabveju. Podoben je gorili, visok 2,5 m, ves čas pa hodi po dveh nogah. Pokrit je s krznom in zelo močan. Tu ga imenujemo Ogo. V Ameriki jih kličejo Big foot, v Nepalu Jeti.
Drugo bitje je kot igrača medvedka, neprijetnega videza s koščenim grebenom na glavi. Lahko napade bika. Tu ga kličejo Tokoloshe. Nekatera od teh bitij se rada igrajo z otroci, druga opraskajo otroke in povzročijo na njihovi koži rane, ki se počasi in težko celijo. Otroci to bitje kličejo »pinky-pinky«. Na Havaih je znano pod imenom Tiki.
Pozivam ljudi, da skupaj z mano proučujejo opisane fenomene. Prevelik skepticizem je ravno tako nevaren, kot lahkovernost. Nihče me ne bo prepričal, da nezemljani ne obstajajo. Ne po mojih doživetjih.
Pred 30 leti se je zelo malo ljudi zanimalo za okolje. Nikogar ni zanimalo podiranje gozdov, ubijanje divjih živali… Poskusi z atomsko bombo… Danes pa so ljudje, ki pljunejo na safari lovca, če ga srečajo v hotelu. Danes so lovci na leve ubijalci… Vrsta ljudi je, neglede na spol in raso, ki se je pripravljena žrtvovati, če bi s tem rešila eno samo (neko) drevo ali žival.
To nam dokazuje, da se po vrsti let dominacije nezemljanov človeštvo le prebuja.
Chitauli in Mantidane ter vsi ostali pa nam ne bodo tega dovolili. Poskušali nas bodo kaznovati, kot so to že večkrat naredili. Uničili so starodavno civilizacijo Amariri, ker njeni kralji niso hoteli slediti nalogam Chitauli-jev. Niso sprejeli darovanja svojih otrok in odbili so, da bi se vojskovali proti drugim ljudem. Chitauli so njihovo civilizacijo uničili z »nebeškim ognjem«. Ta je povzročil tudi potrese in visoke valove (elektromagnetni pulz Gomora in Sodoma). Mislim, da nas bodo Chitauli spet napadli. Tudi sedanji potresi so sumljivi, saj so prepogosti. Eden med njimi je nedavno razbil sveto steno v Namibiji in tamkajšnji šamani pričakujejo konec sveta.
Imate še kakšno vprašanje?

M: Pred kratkim sem bral vašo poemo, v kateri govorite o Jabulon-u. Mi lahko razložite, kaj je to?

C.M.: Jabulon je zelo zanimiv bog. Je vodja Chitauli-jev. Zvedel sem, da veliko belcev danes časti tega boga. Mi, črnci, poznamo tega boga že od pradavnine, čudi pa me, da ga častijo ljudje, za katere trdijo, da so odgovorni za manipulacije človeštva. To so masoni. Jabulon je poznan tudi pod imenom Umbaba-Samahingo ali kralj vladar – veliki oče z groznimi očmi.
Pripovedujejo, da je Umbaba nekoč bežal z zahoda pred svojim sinom in se je skril v pečinah Centralne Afrike. Tam, pod Mesečevo planino naj bi stalo njegovo bakreno mesto, kjer čaka, da človeštvo zgine s tega planeta.
Dokler sem živel v Sowietu so me obiskali tibetanski svečeniki. Med njimi je bil eden najvišjih svečenikov – Akyong Rinpoche, ki živi v Angliji. Vprašal me je po mestu iz bakra nekje v Afriki. Povedal sem mu, da gre za mesto globoko pod zemljo, kjer živi Umbaba. Presenetilo me je, da on pozna to problematiko. Odgovoril je, da so pred časom himalajski svečeniki (med njimi tudi veliki lama) odšli v Afriko poiskat to mesto. Nikoli se niso vrnili.

M: Spoštujem vaš trud, da mi vse to opisujete. Vem, da vam ni lahko.

C.M.: Nič me ni sililo, da se izpostavljam posmehu javnosti, vendar moj narod umira. Nimamo problemov samo z mamili in kriminalom, pač pa tudi z nečim nezemeljskim. Imate tudi pri vas v Ameriki take pojave, čudna bitja in skrivna podzemna mesta?

M.: Seveda. Mi jih imenujemo podzemne baze. V časopisu, pri katerem sem delel prej smo objavili serijo člankov na to temo.

C.M.: Eno od takih baz v Južni Afriki sem uspel potrditi. Pred 5 leti sem živel v mestu Masikeng, ki je znan po obleganju iz časov Burske vojne 1899 – 1902. Obiskalo me je veliko ljudi. Predvsem nepismenih. Pripovedovali so mi o skrivnostnem izginjanju rojakov. Čeprav se med seboj niso poznali so vsi kazali na znan kraj, za katerega ste verjetno že slišali – za Las Vegas Južne Afrike – Sun City.
Rečeno mi je, da je globoko pod igralnico in hotelom tega mesta, čuden rudnik, ker nekaj kopajo in veliko ljudi izgine.
Zanimiva zgodba je tudi o gradnji vzletišča na meji med Južno Afriško republiko in Botswano. Američani so za gradnjo najemali črnsko delovno silo in izjemno veliko ljudi je izginilo. Ko so jih svojci iskali, so naleteli na zid molka. Kot šaman sem – zaradi svoje reputacije – moral to raziskati. Takrat sem slišal, da so nad tem področjem sestrelili leteči krožnik.
Vsakdo, ki se preveč približa temu področju, izgine. Zanima me zakaj, saj je v Južno Afriški republiki veliko vojnih baz in oporišč ZDA.
Ko Chitauli zbolijo, se jim začne luščiti koža. Takrat ugrabijo dekle iz bližnje vasi in ta mora ležati zraven Chitauli-ja. Nato ji dajo navidezno možnost za beg in ko je dekle že čisto izčrpano in noro od strahu, jo ujamejo in žrtvujejo na zelo krut način in bolnik popije njeno kri. Pomemben pa je predvsem strah dekleta, dovolj velik, da so v krvi posebne snovi, ki ozdravijo Chitauli-ja.
To navado pitja krvi prestrašenega človeka so prevzeli na začetku tudi kanibali. Na področju Zulu so v prejšnjem stoletju pustili ljudi da najprej bežijo, da se tako njihov strah stopnjuje.
Nato so jih ubili in pojedli, kar naj bi imelo meso prestrašenih veliko boljši okus. Imam zanesljive podatke, da vsako leto izgine v Južni Afriki 1000 otrok. To skušajo pojasniti z begom od doma in s prostitucijo, vendar tega ne verjamem, saj so to otroci iz urejenih družin, z dobrim šolskim uspehom. Veliko med njimi je belcev.

M: Ko smo govorili o Sivih (Greys), ste omenili Chitauli-je. Opisali ste jih kot reptile, kot visoke, vitke z veliko glavo in velikimi očmi. Imam prav?

C.M.: Da. Ko Sivi hodijo je njihova hoja »gagajoča«, kot bi nekaj ne bilo prav z njihovimi nogami. Chitauli pa so vzravnani in ponosni, hodijo pa tako, kot bi se drevje rahlo zibalo v vetru. Ko sem gledal film Vojna zvezd, so bitja v njem enaka kot Chitauli-jem. Eden ima nekaj kot venec rogov okrog glave. To so Chitauli – vojaki.
Kraljevski Chitauli nimajo rogov, pač pa temen greben od čela do zatilja. So graciozni, njihov srednji prst pa je kot krempelj, s katerim v določenih obredih posesajo (skozi nos) človeške možgane.

M.: Kakšno barvo kože imajo?

C.M.: Koža je skoraj bela, kot papir, kar pomeni posebno vrsto kartona. Ima plazilske luske. Imajo zelo izrazita čela, kar jim daje inteligenten videz.

M: Slišal sem, da zelo radi kontrolirajo druge in da jim je glavno gesli: deli in vladaj.

C.M.: To je res. Veste koga ljubijo? Verske fanatike

M.: Sprašujem se, koliko jih je v ZDA, saj imamo veliko podzemnih baz in pri nas izgine nešteto otrok, za katere tudi jaz ne verjamem, da gre za prostitucijo.

C.M.: Ker imava še malo časa, vam povem še o enem dogodku. Obiskali so me trije Španci (s prevajalcem) in mi povedali, da se bo na jezeru Titikaka dogodilo nekaj pomembnega, kar bo vplivalo na vse človeštvo. Rekli so, da pripadajo bogu Malchiszedeku.
Ko so odšli, sem odprl pismo, ki so mi ga pustili. V pismu je pisalo, da moram nehati govoriti, ne kontaktirati z Davidom Icke- jem, da me nenehno opazujejo – Alia Csar. Še nikoli nisem srečal tega človeka. Če opozorilo ne bi zaleglo, so zagrozili z ubojem moje žene. Žena je že nekaj časa v bolnici, saj ima raka maternice. Kar pa je čudno, je nekakšen kovinski mehanizem, ki je viden na rendgenskih posnetih in se mu čudijo tudi zdravniki. Viden je na 1. posnetku, na naslednjih dveh ne, na 4. pa ponovno.
Kar koli že mislimo, je na tem svetu kar nekaj stvari, ki bi jih bilo treba nemudoma raziskati. Kaj počenja kovinska naprava v maternici 65 letne ženske? Kdo jo je postavil tja in zakaj?

M: Zelo mi je žal zaradi vaše žene. Pred kratkim mi je za rakom umrla mati.

C.M.: Skozi urjenje v plemenu Zulu postanemo nekaj takega kot samuraji na japonskem. Postanemo Kaway – vojščak sonca. Ko nek tak bojevnik doživi veliko žalost in bolečino zaradi nekega grozljivega dogodka, mora to kanalizirati v veliko jezo, tako, kakršna je značilna za sredino kakšne ostre vojne bitke. Tako premagaš svojo žalost in bolečino.
V nekem takem stanju sem sedaj. Jezen sem zaradi vsega, kar se dogaja: mojemu narodu, moji državi, moji ženi.. Zakonska zveza je svetinja; žena mi je žena in sestra obenem. In sedaj jo bom izgubil.
Občutim bes, ker uničujejo mojo Afriko.
Na koncu bom povedal še nekaj, da bi bralci razumeli zakaj se tako počutim. Lani sem zvedel, da ima eden od mojih 6 otrok AIDS. Gre za mojo 21 letno hčerko. Kdor le malo razmišlja in ima pamet ve, da so ta virus naredili ljudje, nekje v nekem laboratoriju.
Ko ji pogledam v oči, vidim njeno sprijaznjenost s tem, kar sledi. Če bi bil AIDS naravna bolezen, bi to sprejel, ker moramo kot ljudje živeti z vsem, kar je del tega sveta. Ker pa temu ni tako, bi tem zlim ljudem iztaknil oči.

M: Žal mi je. A želel bi, če bi se pred koncem povrnila na tisto mesto iz bakra. Zdi se mi, da je Jabulon nekaj takega, kar mi imenujemo Satan.

C.M.: Da, tudi jaz mislim tako. On je vodja Chitauli-jev, enako kot Satan živi pod zemljo ob velikih ognjih. Da se greje. Neka davna zgodba pripoveduje, da so objavili vojno proti Bogu in ko so bili poraženi, so postali hladnokrvni. Zato jih stalno zebe in potrebujejo stalne ognje in toplo človeško kri.

M.: David Icke pravi, da tisti metamorfni plazilci, ki lahko spreminjajo obliko in prevzemajo človeško podobo, rabijo za to kri. Kaže pa tudi, da gre za neke gene, ki jih imajo plavolasi ljudje.

C.M.: Davidu sem pripovedoval, da vsi Afričani niso črnolasi, pač pa so lahko tudi rdečelasi. Ti, slednji, so duhovno izjemno močni ljudje. Njih največ ugrabljajo in delajo na njih poskuse ter jih imajo za žrtve pri obredih, še posebej, ko so v puberteti (povišana hormonska dejavnost?)

M.: Ko ste gledali v oči Sivega, so bile te oči enake kot plazilske?

C.M.: Ja, enake plazilskim. Oči Sivih in Chitauli –jev so enake očem mambe. Tudi piton ima podobne oči – hipnotične. Če bi oko pitona 10x povečali, bi dobili oko Chitauli.

M.: Že od davnine se govori, da se na našem planetu bije bitka med dobrim in zlim. Boj med svetlobo in temo. Nekje v tem univerzumu pa mora biti bog svetlobe in pravice. Kako gleda vaš narod na to, saj mora biti povsod neko ravnotežje. Rad bi, da bi našim bralcem posredovali neko pozitivno sporočilo. Da ne bi na osnovi vsega povedanega mislili, da izhoda ni.

C.M.: Upanje vedno obstoja. Bog je, a med nami in njim je neka kreatura, entiteta, ki nas poskuša zmesti, da bi verjeli vanj kot v boga. Pravi bog lahko posreduje samo skozi nas same. In vem, da posreduje, saj se prebujamo, čeprav počasi... Sicer pa tam, kjer je bog, časa ni. Pomaga nam lahko samo tako, da nas osvesti, da se zavemo svojih potencjalov, saj smo končno mi tisti, ki moramo prevzeti odgovornost in začeti delati za dobrobit nas vseh. S svojo zavestjo in delom moramo neutralizirati te entitete, ki nas že tisočletja vrtijo v krogu.
Ljudje v zgodovini niso nikoli naredili nekega večjega napredka, saj nam te sile ne dovolijo enakopravnega mesta v našem univerzumu. Nehati moramo s podrejenostjo entitetam in gledanjem nanje kor na nadnaravne – super humane.
Oni so le paraziti, ki potrebujejo nas veliko bolj, kot mi njih.
Samo bedaki lahko mislijo, da smo mi edina inteligentna vrsta.
V Afriki so dokazi, da so nekoč po planetu hodili velikani, istočasno z dinozauri. Odtisi stopal teh bitij v granitnih stenah so 180 cm dolgi in 90 cm široki. Kaj se je zgodilo z njimi? Tudi dinozauri so se sprehajali tisočletja, imeli so čas proizvesti inteligentno raso, ki nas danes slepi, da je z drugega planeta. V nas se budi svetloba. Sovražnik bo naredil napako in prepoznali ga bomo in premagali. To bom verjel do zadnjega diha.

M: To je tudi prikladen trenutek za konec pogovora. Naj vam samo povem, da sem že v letih 1974 videval veliko letečih krožnikov v pogorjih Oregona. Videl sem sledi Bigfoot-a. Ob taborjenjih sem jih tudi slišal, kako se oglašajo.

C.M.: Ljudem bi rad sporočil, da ni razloga za strah. Naš namen je – z resnico seznaniti čim več ljudi. Če nekateri to jemljejo kot šalo ali pravljico, je to njihov problem.